Vzmetnice, kot jih poznamo danes, so rezultat tisočletnega razvoja in inovacij v iskanju udobnega ležišča. Od preprostih naravnih materialov do sodobnih tehnološko naprednih izdelkov, zgodovina vzmetnice odraža človekovo željo po kakovostnem počitku in spanju.
Prve oblike ležišč segajo več tisoč let nazaj, ko so ljudje še spali na tleh obloženih z kožami, listjem ali slamo. Že stari Egipčani pa so uporabljali preprosta lesena ali kamnita ležišča, ki so bila obložena s kožami. Ta ideja se je skozi stoletja razvijala, rimske in grške civilizacije pa so k udobju dodale polnjenja s volno ali perjem. Prvi večji premik v sodobne vzmetnice se je zgodil v srednjem veku, ko so ljudje začeli uporabljati vreče napolnjene s suho travo, volno ali perjem. Takšna ležišča so ponujala nekaj vel udobja, vendar niso bila posebej vzdržljiva. Revolucija se je zgodila v 19. stoletju, ko so začeli uporabljati kovinske vzmeti, sredi tega stoletja so bile prvič patentirane vzmetnice z notranjimi vzmetmi. Vzmeti so zagotavljale večjo podporo telesu in boljšo vzdržljivost v primerjavi s prejšnjimi materiali. V 20. stoletju pa so vzmetnice postale standard povsod po svetu, saj so bile dostopnejše in bolj udobne kot kdaj koli prej. Kasneje je bil razvoj usmerjen v eksperimentiranjem z novimi materiali, pojavile so se vzmetnice iz lateksa in pene, ki so se prilagajale telesu in ponujale izboljšano podporo. Pomemben korak naprej je bil izum spominske pene, ki jo je najprej razvila ameriška vesoljska agencija za svoje astronavte. Te material se je hitro uveljavil kot bolj priljubljen zaradi svoje sposobnosti prilagajanja telesni obliki in zmanjšanju pritiska. Danes združujejo različne tehnologije, uporaba lateksa, bambusa ali recikliranih komponent pa je postala vse pomembnejša. Poleg tega so priljubljene prilagodljiva ležišča, ki omogočajo personalizacijo trdote in podpore.
Sam razvoj odraža evolucijo človekovega razumevanja spanja in njegovega vpliva na zdravje, pri katerem je cilj vedno izboljšati kakovost počitka in telesne regeneracije.