Pri nas doma imamo najstnika in lahko povem, da sem premalo premišljevala o tem in danes moram biti pošteno iznadljiva in na tekočem, da lahko sledim najstniku. Ti naši otroci so naše bogastvo, a ko pridejo v leta pubertete, se moramo določenih stvari zavedati. Prva je ta, da naš otrok ni izjema in da bo tudi naš otrok v puberteti, če nam je to prav ali ne. Tako se moramo na to pripraviti, kajti če nas presenetijo in smo nepripravljeni, potem je lahko v hiši kaos. Pri nas se je zgodilo ravno to. Ko smo mislili, da je naš sin še majhen in da ga lahko komandiramo kakor želimo, se je hitro zgodil preobrat. Tako smo prišli v obdobje, ko smo po hiši vsi samo kričali in se nismo znali zmeniti niti ene same stvari.
Tako meni ni bilo jasno, kako bomo to rešili in sem se posvetovala z ljudmi, ki so imeli že te izkušnje. Moram priznati, da mi je bilo lažje, ko sem videla, da moj sin ni nobena izjema in da moram samo vedeti, kaj točno se dogaja v njegovi glavi in kako moram odreagirati. Kričanje defitivno ni rešitev. Ko starši kričimo, nas otroci ne poslušajo.
Tako sem začela delati na tem, da je hiši nastal mir in da smo se lahko v miru pogovarjali. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je in ponosna sem na to. Naš najstnik je tako zrasel v dobrga človeka in nimamo slabih spominov na najstniška leta, ker nisem vse prepustila naključju.