Pred nekaj tedni sem bila pri svojih starih starših. Prišla sem jim pomagati malo pospraviti po stanovanju in urediti vrt. Babica se je pred kratkim morala soočiti s boleznijo revmatoidni artritis. Zelo težko naredi delo hitro, potrebuje nekaj časa, da si uredi vse kar je potrebno. Zato sem se tudi odločila, da jo obiščem in da ji seveda malo pomagam, saj vem da ji bo to precej olajšalo delo.
Malo sva se tudi pogovarjale in sem ugotovila da se je že privadila temu, da ima revmatoidni artritis. Vse lahko dela še vedno normalno, le počasneje. Ima seveda tudi probleme v križu in podobno. Povedala mi je da jo je žal starost malce prehitela. Še vedno pa je vesela, pove kakšen vic in se smeji vsemu kar povem jaz. Še vedno je ista babica, kot pred 15 leti. Še vedno je aktivna, hodi na sprehode in občasno se spravi na kolo. Čedalje manj je na kolesu ampak je rekla, da ji to da neko moč in omogoči ji, da se počuti mlado. Lepo skrbi sama zase in je pridna. Po telefonu se pogovarjava vsak dan. Bilo mi je zanimivo, da mi ni povedala za revmatoidni artritis a mi je takrat na obisku obrazložila, da se ji ni zdelo pomembno in me ni hotela obremenjevati.
Jaz sem seveda to razumela in sem ji tudi poskusila poiskati pomoč, čeprav je pomoč zavračala. Skupaj sva se odpravile na sprehod, do njenega vrta, kjer mi je pomagala odstraniti odvečno travo iz vrst in pa zaliti zelenjavo. Imele sva prečudoviti dan in za konec mi je skuhala še skodelico kave in ponudila njene domače piškote, ki pa so seveda nekaj posebnega. Le kdo ne mara babičinih domačih piškotov. Predno sem šla, sem jo močno objela in sem ji rekla, da me mora poklicati vsak da, ko bo imela čas.