bolezen

Revmatoidni artritis je danes zelo pogosta vnetna bolezen pri starejših

Pred nekaj tedni sem bila pri svojih starih starših. Prišla sem jim pomagati malo pospraviti po stanovanju in urediti vrt. Babica se je pred kratkim morala soočiti s boleznijo revmatoidni artritis. Zelo težko naredi delo hitro, potrebuje nekaj časa, da si uredi vse kar je potrebno. Zato sem se tudi odločila, da jo obiščem in da ji seveda malo pomagam, saj vem da ji bo to precej olajšalo delo.

Malo sva se tudi pogovarjale in sem ugotovila da se je že privadila temu, da ima revmatoidni artritis. Vse lahko dela še vedno normalno, le počasneje. Ima seveda tudi probleme v križu in podobno. Povedala mi je da jo je žal starost malce prehitela. Še vedno pa je vesela, pove kakšen vic in se smeji vsemu kar povem jaz. Še vedno je ista babica, kot pred 15 leti. Še vedno je aktivna, hodi na sprehode in občasno se spravi na kolo. Čedalje manj je na kolesu ampak je rekla, da ji to da neko moč in omogoči ji, da se počuti mlado. Lepo skrbi sama zase in je pridna. Po telefonu se pogovarjava vsak dan. Bilo mi je zanimivo, da mi ni povedala za revmatoidni artritis a mi je takrat na obisku obrazložila, da se ji ni zdelo pomembno in me ni hotela obremenjevati.

Revmatoidni artritis je danes zelo pogosta vnetna bolezen pri starejših

Jaz sem seveda to razumela in sem ji tudi poskusila poiskati pomoč, čeprav je pomoč zavračala. Skupaj sva se odpravile na sprehod, do njenega vrta, kjer mi je pomagala odstraniti odvečno travo iz vrst in pa zaliti zelenjavo. Imele sva prečudoviti dan in za konec mi je skuhala še skodelico kave in ponudila njene domače piškote, ki pa so seveda nekaj posebnega. Le kdo ne mara babičinih domačih piškotov. Predno sem šla, sem jo močno objela in sem ji rekla, da me mora poklicati vsak da, ko bo imela čas.

Bolezen, kot je rak lahko doleti kogarkoli

Neka osnovna dejstva o bolezni, kot je rak, so verjetno znana vsem. A verjemite mi, da ob novici, da ima določena oseba raka, pozabite na vse znanje, na vse informacije povezane s to boleznijo. Sploh ni pomembno, o kateri vrsti raka govorimo. Lahko gre za kožnega raka, pljučnega raka, rak mehurja in tako naprej. Bolezen ne prizadene samo osebe, ki se kar na lepem bori s to boleznijo, temveč tudi vse bližnje, ki tej osebi skušajo pomagati. 

Seveda je znanost zelo napredovala, zato je bolezen raka v nekaterih primerih ozdravljiva, a številni bolniki navajajo, da je potek zdravljenja zelo dolgotrajen, mučen proces. Mučen za bolnika, ki trpi bolečine in njegove svojce. Seveda je vse odvisno od tega, na katerem delu telesa se rak pojavi. Pa vseeno vam lahko na kratko predstavim zgodbo s srečnim koncem. Pred enim letom sem na pregledu pri dermatologu izvedela, da se v mojem telesu nekaj dogaja. Sumili so, da gre za kožnega raka, kar so kasneje tudi potrdili. Seveda sem bila nad novico presenečena in v trenutku se je moje razpoloženje popolnoma spremenilo. Ob besedi rak človek najprej pomisli na trpljenje, je tako? Tudi sama sem najprej pomislila na to. Očitno je bolezen izbrala prav mene, sem si mislila potihoma.

Skrbelo me je, da bo potek zdravljenja dolgotrajen ter boleč, a bilo je ravno nasprotno. Po zgolj nekaj terapijah ter kirurški odstranitvi nekaterih znamenj je bilo moje življenje popolnoma enako kot pred tem, ko sem izvedela novico, da imam kožnega raka. V prvi vrsti je pomembno, da šok hitro premagamo in na težavo pogledamo iz drugega zornega kota. Še dobro, da so bolezen odkrili tako zgodaj in da pri zdravljenju ni prišlo do zapletov. V teh težkih situacijah je treba iskati pozitivne izhode in vse slabo potisniti na stran. Ponosno lahko povem, da mi kožni rak ni prišel do živega.

Prijatelj mi je povedal, da mu je imunoterapija še kako pomagala

Prej sva se s prijateljem kar pogosto videvala, potem pa je prišlo obdobje, ko se res dolgo časa nisva videla in takrat je njemu pri zdravstvenih težavah pomagala imunoterapija, za katero jaz sploh nisem vedel, da obstaja. Ko sva se še videvala, mi je pogosto govoril, da se ne počuti dobro, da se počuti slabo in da ne ve, kam naj se obrne, ker je bil na pregledu krvi, in mu niso ugotovili prav nič. 

Že takrat mi je govoril, da obstaja ena imunoterapija in da se mora pozanimati, kako in kaj, vendar ker nisem o tej zadevi prav nič vedel, se tudi pogovarjati nisem mogel. Večkrat sem se spomnil nanj, vendar nikoli ga potem nekaj časa nisem srečal, niti poklical, še sam ne vem, zakaj. Po dolgem času pa sem ga srečal. To je bil drug človek. Moral je shujšati kar nekaj kilogramov, ker sem ga komaj prepoznal. Najbolj pa me je presenetila njegova dobra volja in pozitivna energija, ker je vedno bil bolj negativen. Nisem mogel preko tega, da ga nisem vprašal, kako da je tako dobro videti in kako je njegovo zdravje, pa ni je povedal, da mu je pomagala imunoterapija, ker je bil bolan. Nisem hotel spraševati, kaj m je bilo, sam pa tudi ni povedal.

Spoštoval sem njegovo odločitev, da o svoji bolezni ni govoril in bil vesel, da mu je imunoterapija vrnila to življenjsko energijo, imel jo je veliko več kot jaz. Šla sva na kavo in večkrat sem mu rekel, da sem prav vesel, ker tako dobro izgleda in se pošalil, da bi mogoče ta imunoterapija pomagala tudi meni. On pa je samo vdihnil in rekel, da je srečen, da se je končno pozdravil in da sam ve, da je sedaj drug človek. Kaj je ta imunoterapija zanima tudi mene, in ko pridem domov, bom pogledal na splet.